Skrivnostnost - film o zaupnih podatkih

Minil je še en dan. Še en dan, kjer je cel svet kričal, da je bolj zanimiv, kot členi Zakona o delovnih razmerjih. Zato sem se ga, sicer šele proti večeru, odločila poslušat in odšla v kino. Če me spomin ne vara, sem tokrat prvič odšla v kino ogledati si dokumentarni film. Naslov: strogo zaupno. V originalu: secrecy. Mislim, da angleški naslov veliko bolje opiše, kaj dejansko je vsebina filma. Ne ukvarja se le površinsko s tem ali naj razkrijemo informacije ali ne, koliko informacij vlada lahko skriva, ampak se je poglobil tudi v samo vsebino skrivnosti. Zakaj jih imamo? Kdaj se je razvila ta "tajna" kultura, kjer informacije že skoraj branimo pred samimi sabo. Film na začetku predstavi šokantno razlago nekoga, ki je jezen na novinarje, ker so odkrili in natisnili, da Američani sledijo pogovorom in tako vedo, kdo je 1983 napadel ambasado v Libanonu in tudi, kdo jih je financiral. V trenutku ko je informacija prišla v medije, se je ta komunikacija prekinila. Ostali so brez informacij. Nekaj mesecev (morda tudi let) kasneje isti možje napadejo drug cilj. Vprašanje, ki je ostalo v zraku je bilo - ali je novinarsko poželjenje resnice nevarno?

Ženska, ki je dolga leta delala v CIA je povedala, da, kot to ona dojema, je skrivnost za novinarje igra. Če jo razrkijejo, bodo imeli zgodbo. Če ne najdejo skrivnosti, zgodbe ne bo. CIA skrivnost razume drugače, pravi. Skrivnost je nujna in potrebna za varnost. In z varnostjo, se ne igraš.

Veliko drugih pogledov je, ki zagovarjajo skrivnostnost in opravičujejo to, da vlada skriva informacije. Ker želijo imeti moč, nadzor, ker je enostavno. Zanimiv je drugačen pogled, ki ne problematizira le tega, da vlada skriva informacije, ampak to, da ni vedno v vladnem interesu, da jih skrije. Stvari se tako dolgo označuje za zaupne, da na koncu za njih ve pet mož v velikih pisarnah. Velika verjetnost je, da niti med sabo ne vedo, da tudi ostali štirje vedo. V nobenem primeru pa informacija ne priplava do uradnikov, vojakov, policistov, raziskovalcev, ki bi jo lahko uporabili. S tem namen zaupnosti zgubi pomen, kajti informacijo smo zavarovali ne pred sovražnikom, ampak pred namimi sami, kajti ker je tako pomembna, je ne povemo niti tistim, ki sicer morda niso predsednik Združenih držav, bi pa s to informacijo lahko naredili kaj koristnega. Stvari skrivamo zaradi skrivanja samega. Najboljši primer, pravijo, je enajsti september. Nekaj informacij je imela ena agencija, nekaj druga. Če bi jih združili, bi napad lahko preprečili. Morda pa bi bilo najbolje to, da bi objavili v medijih, da so nekaj dni prej aretirali njihovega pilota. Analisti pravijo, da bi bil napad verjetno prestavljen.

V ZDA so menda več kot 900krat citirali zadevo pred Vrhovnim sodiščem, ko je le to odločilo, da lahko vlada, s tem ko reče, da bo proces razkril informacije, ključne za državne varnost onemogoči sodni proces. To je bilo leta 1953. Primer: letalska nesreča osmih mož ameriškega Air Force-a na tajni misiji. Testirali so novo tehnologijo na letalu. Zaradi inženirskih, tehničnih itn. malomarnosti je letalo padlo na tla. Vdove so hotele vedeti zakaj, vlada je rekla, da naj odloči Vrhovno sodišče, ali morajo razkriti poročilo. Vrhovno sodišče je reklo ne, ni treba. Več kot 50 let je bila to edina odločba Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja in več kot 50 let so se na njo sklicevali. Bolj kot to pa sta v tej zadevi zanimivi 2 stvari.

Prvič: petdeseta leta v Ameriki niso bila ravno odraz sreče in sproščenosti. Grozilo je, da bo hladna vojna s Sovjeti dejansko eskalirala. Strah je vladal. Resen strah. In v ozračju tega strahu, je vrhovno sodišče odločilo, da lahko vlada skrije informacije. Je sodba morda kljub vsemu le produkt tistega časa in ne neko racionalno, nepristransko, strokovno mnenje?

Drugič: v poročilu o tej nesreči ne piše nič strahotnotno skrivnostnega. Testirali so opremo. Zaradi tehničnih problemov so strmoglavili. Bi si teroristi s tem res lahko pomagali? Ali Rusi? Verjetno ne. Hči enega izmed umrlih je trdila, da so zadevo izrabili, da so dobili precedens. Ne bom se spuščala v vprašanja morale, zakaj je to verjetno ali ne, konec koncev je to le še ena izmed mnogih hipotez. Vendar če je resnična, če so navidezno nedolžen primer izrabili za to, da so dobili precedens, je to enostavno genialno. Kapo dol. Tudi če me zebe v ušesa.

Film pravi, da se je celotna kultura "strogo zaupno" začela razvijati v času projekta Manhattan - ko so Američani gradili atomsko bombo. Vsaka formula, vsak stroj, vsaka sestavina, kratko in malo vse, je bilo tajno. Zvezki inženirjev imajo na vsaki strani napis "Secret." Je to razumljivo? Bi bilo nevarno, če bi Američane kdo prehitel pri bombi? Verjetno. Se nam zdi upravičeno, iz laičnega in človeškega vidika? Tudi prav verjetno.

Je vsak primer, ki ga je od takrat ameriška administracija skrila na ravni pomembnosti gradnje atomske bombe? Malo verjetno. Pa le, ko smo enkrat začeli, se je težko brzdati.

Ko so leta po koncu vojne vodjo operacije Manhattan spraševali zakaj je bila potrebna taka tajnost, je navedel zabaven spisek razlogov. Nemci. Japonci. Rusi (čeprav takrat zaveniki). Vsi ostali narodi.

V končni fazi gre očitno le za to. Moč. In znanje. Več ko ga imamo, večja je naša moč. Ko razkrijemo informacijo, se za vsebino te informacije zmanjša naša moč. Taka je logika. Vprašanje če smo s skrivanjem res močnejši, pa ostaja dilema. Na srečo.