O (ne)alkoholu

Moj odnos z alkoholom je približno sledeč: okus vina in piva mi ni všeč. Sredi tedna in sredi dneva si ne bi naročila gin tonica ali juice vodke. Ko gremo zvečer ven, smo s prijatelji na taroku ipd. bom verjetno naročila naravni pomarančni sok, ali pa si zmešala mojo večno ljubezen, Cedevito. Res edino, kar mi je iskreno všeč, je tu in tam kak cocktail, ki mora vsebovati kaj podobnega limoni, limeti, pomarančni, ananasu, kokosu, grenivki. Nekaj osvežilnega pač. Zraven vodka, tequilla, morda gin.

Precej dolgo sem tu in tam skušala s tem odnosom vplivati na druge. Ne piti. Alkohol je slab. Uničuje možganske celice, pospešuje staranje kože. Če nekdo "ne more držati pijače" izpade kreten. Še hujše, če si punca, ker študije kažejo, da se možganske celice pri ženskih "totalkah" slabše regenerirajo kot pri moških. Če ga v Evropi ne bi pili že stoletja, bi bil alkohol prepovedan kot trda droga. Če piješ Red Bull z vodko boš jutri skoraj mrtev. Razlogov za moje poglede je še in več. Kar se mene tiče, lahko tudi uvedemo prohibicijo, ampak se, kot ostali ki so iz drugih razlogov proti, več kot zavedam standardnih argumentov proti in tudi jaz sem proti vzponu ljubljanske mafije :)

V NYT sem danes prebrala mnenje človeka, ki skoraj poklicno raziskuje pijače. Pravi, da rad potuje skozi zgodovino tako, da si po starih receptih zmeša napitke, ki jih ne strežejo več. Pravi, da uživa ob kozarcu dobrega konjaka. Ampak vse v meri. In predvsem s stilom.

Nato velik del svojega članka posveti temu, kako preprečiti, da lastni otroci dobijo napačen odnos do alkohola. Preveč alkohola v družini vodi v kontinuiranje takega obnašanja in naslednje generacije velikokrat nadaljujejo prekomerno konsumpcijo. Nič alkohola v družini ustvari efekt prepovedanega sadeža - u, glej, nedovoljeno, prepovedano, mojih staršev ta konec tedna ni in jutri bom imel najhujšega mačka mojega življenja kako sem jaz kul - kolikor toliko verjeten scenarij za nekega 15letnika.

Avtor se nato spominja svojega otroštva in zdravega odnosa, ki ga je njegova družina gojila do alkohola: kozarec vina ob večerji, hladno pivo, ko je zunaj neznosno vroče, zaloga žganih pijač, ki pa se le redko uporabijo.

Iz članka sem potegnila naslednje zaključke:
- moja družina je imel po teh kriterijih zdrav odnos.
- moja umiritev glede stalnega kritiziranja je bila v redu zavestna odločitev (od besede "dobra odločitev" se bom zaenkrat še distancirala.)
- prekomerno napivanje najstnikov in njihovi ekscesi ne bi smeli biti tolerirani. Konjak ob dobrem pogovoru je eno. Dretje po Čopovi ob treh ponoči nekaj popolnoma drugega. Tu verjamem, da je moja netoleranca upravičena. Pitje ni nekaj, kar "mladi pač počnejo." Pitje je nekaj, kar mladim dovolimo, pa jim ne bi smeli.

Stanje stvari zdaj trenutno: alkohol se mi ne zdi v redu. Razumem pa, da je to del kulture, življenskega sloga in da je prenehanje uporabe nerealno pričakovati. Razumem tudi, da za nekatere pomeni sprostitev, čeprav menim, da je velik del te "sprostitve" placebo efekt. Mene osebno je najbolj strah tega, da bi prestopila mejo, ko se lahko sama nadzorujem, ko lahko naravnost in hitro hodim, ko lahko formiram logične in povezane stavke. Pri drugih je tega strahu verjetno manj - lepo to. Najhuje pa se mi ob vsem tem alkoholu zdi to, da je tako normalno, da je petek namenjen temu, da "greš na plažo" in se "napiješ". Da ob 9ih začneš pit, do 12ih bruhaš in potem si ob enih lahko že popolnoma trezen doma. In da je to pogovor, ki ga mirno izvedeš zjutraj ob pol osmih na enki in te nihče čudno ne gleda.

Ali je to posledica tega, da je doma preveč ali premalo alhokola, ne morem oceniti. Dejstvo pa je, da bo morala naša družba na tem področju opraviti še kar nekaj dela, začenši s tem, da nehamo tolerirati, česar se tolerirati ne sme.