O timingu sonca

Po malce več kot dveh tednih imamo v Ljubljani zopet. Ironično. Pretekla dva tedna sem tuhtala, kako depresivno je brez sonca. Moje počutje se je definiralo nekje 5 minut po tem ko sem vstala iz postelje in pogledala skozi okno. Odločila sem se, da bom prevegetirala dni do naslednjih sončnih žarkov. In nato sem se danes zjutraj zbudila. Ne v sončno jutro, ampak prehlajena, z bolečo glavo in donečimi ušesi. Požiralnik ne dela, notranji temperaturni regulator ne dela, brbončice ne delajo, skratka, moj imunski sistem je končno popustil pod pritiskom vremena (sama sebe pač ne moram kriviti za moje zdravstveno stanje.) In kaki dve uri kasneje, glej ga zlomka, se je nekaj svetlečega začelo prebijati čez oblake. Na dan ko je super če se mi manj kot minuto v glavi vse vrti ko vstanem iz stola in še vedno nisem prepričana, če res čutim obe nogi, je zunaj sonce. Ko bi lahko šla tečti po Tivoliju, pa ne morem. Ko bi šla na Rožnik, pa ne morem. Ko bom na sonce lahko gledala le skozi balkon in si mislila, naj se gre solit.